Optična prevara
Absurdni monologi Semjona Semjonoviča na lutkovni način
Daniil Harms (1905-1942) in DIOPTRIA
OPTIČNA PREVARA je komorna predstava za tri animatorje-igralce, glavo in glavice, govori pa o umu, razumu in zaumu. Posvečena je Danilu Harmsu.
Gre za ekstremni spoj iluzionizma s primitivno animacijo. Predstava je namenjena odraslim in odraščajočim gledalcem.
OPTIČNA PREVARA je lutkovna, glasbena in igralska intervencija, ki poleg izhodiščnega vključuje tudi druge tekste in tako ustvari kaleidoskop širšega Harmsovega opusa. Kolektivno, večplastno in večjezično so dramatizacijo OPTIČNE PREVARE osmislili in postavili v štiri dimenzije:
Barbara Bulatović,režija, scenografija, animacija, glas
Absurdni monologi Semjona Semjonoviča na lutkovni način
Daniil Harms (1905-1942) in DIOPTRIA
OPTIČNA PREVARA je komorna predstava za tri animatorje-igralce, glavo in glavice, govori pa o umu, razumu in zaumu. Posvečena je Danilu Harmsu.
Gre za ekstremni spoj iluzionizma s primitivno animacijo. Predstava je namenjena odraslim in odraščajočim gledalcem.
OPTIČNA PREVARA je lutkovna, glasbena in igralska intervencija, ki poleg izhodiščnega vključuje tudi druge tekste in tako ustvari kaleidoskop širšega Harmsovega opusa. Kolektivno, večplastno in večjezično so dramatizacijo OPTIČNE PREVARE osmislili in postavili v štiri dimenzije:
Barbara Bulatović,režija, scenografija, animacija, glas
Miguel Delgado, scenografija, animacija, glas
Sebastien Fraboulet, scenografija, animacija, glas, mandola, video
Thierno Diallo, glasba, bas kitara, kontrabas
Ob podpori Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in veleposlaništva Španije, v okviru projekta mednarodne koprodukcije med: Društvom lutkovnih ustvarjalcev, Magic marmelade (Francija), Imago mundi titeres (Španija), Kud-om Ljud in Vision of sound.
Ob podpori Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in veleposlaništva Španije, v okviru projekta mednarodne koprodukcije med: Društvom lutkovnih ustvarjalcev, Magic marmelade (Francija), Imago mundi titeres (Španija), Kud-om Ljud in Vision of sound.
Kaj je v naših glavah?
OdgovoriIzbrišiPop/Kultura - sreda, 01.12.2010 Tekst: Vid Sagadin
Ali smo v sodobnem virtualnem svetu sploh še sposobni normalne človeške komunikacije ali pa govorimo drug mimo drugega? Ali lahko živimo pristno življenje ali pa smo postavljeni pred steno v Platonovi votlini, ne da bi se mogli obrniti in ugledati svetlobo idealov, ki smo jih pustili zadaj? Ali je tisto, kar smo pustili zadaj, zares resnično ali pa je tudi to zgolj navidezno? Ali smo res tako kratkovidni, da potrebujemo očala, da lahko vidimo, "da je bil svet ves čas tu okrog mene, medtem ko sem jaz strmel in iskal"?
Na zgornja vprašanja poskuša odgovoriti večplastna multimedijska predstava Optična prevara, podnaslovljena kot Absurdni monologi Semjona Semjonoviča na lutkovni način, ki domiselno prepleta različne tekste ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa ter na razgiban način združuje animacijo, ples, petje, glasbeno spremljavo, video in igro. Osrednja ideja uprizoritve je, da ni več enovitega sveta (pred nami je postavljen kot velikanska glava z velikimi očali), ampak da je ta razpadel na dele - samostojne individuume, ki govorijo drug mimo drugega. Ta šum v komunikaciji je utelešen s polifonijo glasov, ki se med seboj prepletajo v več jezikih, od slovenščine preko španščine in francoščine do angleščine - toliko je namreč prevodov ruskega izvirnika omenjenega avtorja, uporabljenih v predstavi.
Babilon jezikov, prignan do absurda, se preliva v monolog osrednjega lika Semjona Semjonoviča (tega razbijajo s petjem in glasom šamanističnega pevca - glasbenika Thierna Dialla -, ki deluje kot nekakšna vest protagonista), ki živi svoje zamegljeno in kratkovidno življenje, zato mu niti očala, ki mu jih nadenejo, ne morejo več pomagati, da bi se preselil iz svoje velike glave ("Jaz sem ta svet. Vendar ta svet ni jaz.") in zagledal svet okoli sebe. Ta njegova očala so lahko hkrati varljivi zaslon ("optična prevara"), na katerega so (z videoprojekcijo) projicirane podobe razbitega (kataklizmičnega, apokaliptičnega) sveta (v katerem so ujete človeške figurice kot iz senčnega gledališča), in na drugi strani element njegovega razkrinkanja: izza tega filma podob se pojavijo njegove prave, človeške oči.
Avtorji in animatorji predstave, ki je nastala v mednarodni koprodukciji - iz Slovenije prihajata Barbara Bulatović in Thierno Diallo, iz Francije Sebastien Fraboulet in iz Španije Miguel Delgado -, uspešno uprizarjajo razgibano gledališče, ki ponuja paleto asociacij: od aluzij na ljudi, ki so bili zaradi svojih prepričanj pregnani v taborišče, do vpogleda v to, kar se dejansko dogaja v naših glavah - v naših mislih, razumu in "zaumu".